|
ZGODOVINA |
|
Zgodovina Lipice je tesno povezana s Habsburžani, ki vladajo obsežnemu delu baročne Evrope in zato potrebujejo konje. Ob dejstvu, da je med konji takrat veljal za idealnega španski konj in ob dejstvu, da je Kras po svoji zemlji in podnebju najbolj podoben Španiji, odločitev nadvojvode o izbiri posesti na Krasu za dvorno kobilarni ni prav nič presenetljiva. Nadvojvoda Karel, tretji sin cesarja Ferdinanda I Habsburškega, leta 1578 izbere škofovsko posest za potrebe bodoče dvorne kobilarne in 19. maja 1580 podpiše pogodbo o prevzemu posesti. Leta 1581 nakupijo v Španiji 24 plemenskih kobil in 6 plemenskih žrebcev. V letu 1729 pričnejo na Dunaju z izgradnjo jahalne šole za potrebe dvornih ceremonialov, ki postane kmalu zatem svetovno znana. Leta 1735 na slavnostni otvoritvi dvorne jahalnice na Dunaju že nastopi 54 lipiških žrebcev. Lipiška kobilarna pa se občutno širi z nakupom novih posesti pri Postojni. V času vladavine cesarice Marije Terezije (1740-1780) se izoblikuje lipicanec kot ga poznamo danes. Konjereja je predvsem v ospredju zanimanja njenega moža, princa Franca Štefana Lotarinškega. Od dvaindvajsetih plemenskih žrebcev iz 18.stoletja ima današnje potomstvo le štiri žrebčevske linije: Pluto (Danska, 1765), Conversano (Italija, 1767), Favory (Avstrija, 1779) in Neapolitano (Italija, 1790). V letih med 1797 in 1815 prizadene lipiško kobilarno vrsta nesreč in razdejanj. 22. marca 1797 je čreda preko tristotih konj prvič na begu pred Napoleonovo armado, ki prodira preko Benečije proti Kranjski in Štajerski. Seli se v Székesfehérvar na Madžarskem. Po dogovoru v Campoformiju, 17. oktobra 1797, se čreda vrne v Lipico. 18. maja 1915, ob vstopu Italije v vojno, prispe v Lipico cesarjev ukaz o takojšnjem umiku. Sledi četrti beg matične črede in zadnji vlak odpelje 29. maja 1915. Žrebci in kobile se selijo v Laxenburg blizu Dunaja, medtem ko se 137 žrebet preseli v Kladrub. Ob koncu 1. svetovne vojne novoustanovljena češka republika obdrži vse konje iz Lipice, medtem ko se meddržavna komisija pogaja o delitvi v Laxenburgu nameščene črede o njeni vrnitvi v Lipico, ki je takrat že italijansko ozemlje. Po dolgotrajnih pogajanjih se v Lipico vrne 109 konj predstavnikov vseh šestih klasičnih linij in trinajst od takratnih petnajstih znanih klasičnih rodov . S pridobljenim materialom Italijani obnovijo rejo v Lipici. Italiji je skupaj s plemenskim materialom predan tudi drugi izvod rodovniških knjig, ki so bile od leta 1816 v Hofburgu pri Dunaju. Po kapitulaciji Italije nemška armada okupira tržaško regijo in jadranska obala se priključi III. rajhu. Kras je prizorišče partizanskega napada na Trst in 12. oktobra 1943 nemška armada umakne vseh 179 konjev z rodovniškimi knjigami vred v Hostinec (Hostau) v Sudetih na češkem. . Ob umiku zavezniških enot, leta 1947, postane Lipica del ozemlja Federativne ljudske republike Jugoslavije. Dodeli se ji le 11 konj iz črede, ki so jih med vojno v Lipici zaplenili Nemci. Ustanovi se vladna komisija za pripravo zakona o Kobilarni Lipica. S sprejetjem zakona leta 1996 postane Kobilarna Lipica javni zavod v lasti Republike Slovenije. Mednarodno združenje rejcev Lipicanca (LIF) proslavi v Lipici deseto obletnico. V letih od ustanovitve javnega zavoda kobilarna znatno napreduje. Obnovi se spomeniško zavarovano stavbno jedro, poveča se število konj. Kobilarna Lipica je v letu 2002 priznana kot rejska organizacija, ki vodi izvorno rodovniško knjigo za lipicanca. |
